V času odraščanja v socializmu so bile kuhinje v vseh stanovanjih podobne. Mame so izginile v tesne, laboratorijsko zasnovane prostore, v katerih je bilo komaj prostora za dva, opremljene z obešenimi omaricami – na katerih smo si pozneje vedno prebili čelo – in modularnimi elementi 60 krat 60 centimetrov, oblečenimi v svetleč oranžen ali temno rjav ultrapas, z linolejem po tleh in samostoječim štedilnikom s pečico. Čez nekaj časa pa so se vrnile s krikom: »Kosilo je na mizi!« Razvoj kuhinje ima veliko opraviti z odnosom med spoloma in z žensko, ki se je želela osvoboditi »neproduktivnega časa«, prebitega v kuhinji. Osvobajanje se je začelo s frankfurtsko kuhinjo, ki jo je leta 1926 zasnovala avstrijska arhitektka Margarete Schütte-Lihotzky. Kuhinjo kot prostor, ki je namenjen delu, je ločila od dnevne sobe, ki je namenjena druženju in sproščanju v družinskem krogu, zasnovala pa jo je na podlagi študije gibov, ki so potrebni za posamezno gospodinjsko opravilo.
Standardizirana, cenovno dostopna laboratorijska kuhinja je ostala vse do osemdesetih let minulega stoletja, ko so moški »odkrili« kuhanje. Nemški grafični oblikovalec Otl Aichler je v knjigi Kuhinja je za kuhanje utemeljil popolnoma novo filozofijo pri snovanju kuhinj. Namesto rutinske priprave hrane z nešteto predpripravljenimi sestavinami, ki jih samo pogrejemo, je Aichler zagovarjal kuhanje s svežimi sestavinami in obed kot komunikacijo in senzorično izkušnjo. Glavna ideja je bila povezava kuhinje z bivalnimi prostori, vnovična vzpostavitev osrednjega prostora kuhinje in kuhinjske mize, ki postane delovna površina – otok. Kuhinja ni bila več zaprta celica, kuhar/ica pa je lahko med kuhanjem komuniciral/a z gosti ali družino.
Kuhinja kot sistem
Sistem »b« nemškega podjetja Bulthaup je bil neposreden odgovor na to filozofijo. V prostor domače kuhinje je prinesel visokotehnološke elemente profesionalne kuhinje, ergonomijo, dobre materiale, opravilom prilagojene višine delovnih površin, ločitev površin na mokre, na površine za rezanje, na površine za shranjevanje in na površine za kuhanje ter stalno podrejanje uporabnosti, ki v kuhinji skrajša poti in gibe. Nastala je »delovna miza« kot samostojen, skoraj mobilen element. Ti temelji stojijo še danes v eni najbolj sistemskih kuhinj na svetu in blagovni znamki Bulthaup, ki sodi med pet najbolj luksuznih v Nemčiji po raziskavi revije WirtschaftsWoche. Od osemdesetih se je sistem razslojil v sistem b1, b2 in b3. S tem je postala sistemska kuhinja prostor, prilagojen posameznikovim potrebam.
Kuhinja po meri
Ali bo kuhinja ločena ali pa bo del družabnega prostora dnevne sobe, je odvisno od naših navad in odnosa do kuhanja. Kolikokrat v tednu kuhamo doma? Kaj nam kuhanje pomeni v vsakodnevnem življenju? Ali takoj po obedu pospravimo za sabo? Pomembno je, da je kuhinja ustrezno velika. V majhnem stanovanju za enega ali dva je morda dovolj kuhinjska niša dolžine 1,8 metra. Družine in kuharski navdušenci si želijo več – glavno vodilo je približno 80 centimetrov na družinskega člana. Privoščimo si širok delovni pult, širine 70, 90 centimetrov in več, da pridobimo prostor za kuhinjske naprave: mešalnike, opekače, kavomate … Pri umestitvi posameznih elementov pazimo na ergonomijo in dolžine poti med delovnimi postajami. Predstavljajmo si, kam bomo pospravili stvari iz trgovine, kako bomo izpraznili pomivalni stroj, kaj potrebujemo za pripravo hrane in kaj za kuhanje. Pri tem naj ne bo sklanjanja, čepenja ali brskanja po omaricah. V spodnji del pulta raje umestimo predale, ki jih lahko izvlečemo v celotni globini, kot pa omarice, v katere moramo zlesti celi, da nekaj najdemo. Pečico umestimo v višino oči, da se nam ni treba sklanjati. S pravilnim načrtovanjem so stvari vedno pri roki, kuhanje pa postane užitek. Izberimo zasnovo omaric s čim manj robovi, stiki, kljukami in ročaji, kjer se nabira umazanija, da bo čim manj čiščenja. Materiali naj bodo trajni, naravni in odporni proti vlagi in vročini.
Kako izbrati pravo?
