Konec arhitekture, kot smo jo poznali

besedila

V arhitekturi se dogajajo spremembe, ki jih ni mogoče več prezreti. Umira star način delovanja arhitekture, ki je vezan na arhitekta »master kreatorja«, torej arhitekture, ki nastane »v glavi« posameznika. Arhitekti, ki delujejo zunaj zvezdniških sistemov in znajo projektirati, pogosto v sodelovanju s skupnostjo ali zasebnimi naročniki, iščejo nove poti in nove definicije arhitekture. Za mlajše arhitekte so spektakularne stavbe nekakšen dinozaver. Usmerjajo se k sodelovanju, predvsem pri urbanističnem načrtovanju, javnih projektih in soustvarjanju javnega prostora. Ekstravagantno in vpadljivo se vse bolj umika novi estetiki, ki teži k večji učinkovitosti in funkcionalnosti. Vzrok je predvsem gospodarska kriza, ki je naložbe v javne objekte in drugo arhitekturo, predvsem v Evropi, močno okrnila. Pomemben dejavnik, ki pripomore k spremembam, so tudi demografski premiki in staranje prebivalstva v Evropi.
Zvezdniška arhitektura v zatonu
Arhitektura se odmika od stavbe kot od fizičnega artefakta, ikone, ki jo je treba častiti, in namenja večjo pozornost arhitekturi, ki nastane z raziskovanjem uporabnika, njegove izkušnje oziroma kot fizična manifestacija skupnosti. Smrt stavbe kot arhitekturne ikone morda najbolj ponazarjajo kritike, ki jih je deležna iranska arhitektka Zaha Hadid. Kritik Martin Filler jo je v junijski izdaji The New York Review of Books obtožil, da »ni pokazala nobene zaskrbljenosti nad smrtjo tisočih delavcev v Katarju«, kjer gradijo njen stadion za svetovno nogometno prvenstvo leta 2022. Zaradi tožbe, ki jo je sprožila Hadid, je moral svojo izjavo sicer preklicati, vendar pa so se na račun Zahe Hadid in njene spektakularne, pa tudi zelo potratne arhitekture vsule tudi druge obtožbe. Znani japonski arhitekt, 83-letni Arata Isozaki, je izjavil, da je Zahin dizajn za olimpijski stadion v Tokiu »sramota za prihodnje generacije«. Šokiran nad pomanjkanjem dinamike v oblikovanju je projekt označil kot »monumentalno napako«. Zaradi projekta so bili v Tokiu tudi javni protesti, kjer so zahtevali znižanje sredstev za gradnjo stadiona.
Namesto ekstravagantne, vpadljive arhitekture v zadnjem času prevladuje bolj prefinjena nova estetika, ki se odmika od ekscesa in teži k učinkovitosti in novemu funkcionalizmu. Inovativnost in raziskovanje zdaj vodi predvsem želja po energetski učinkovitosti, trajnosti in uporabi novih tehnologij. Za mlajšo generacijo arhitektov so spektakularne stavbe nekakšen dinozaver. Usmerjajo se k sodelovanju, ki je opazno predvsem pri urbanističnem načrtovanju, javnih projektih in soustvarjanju javnega prostora. »To je kot prisilna dieta,« je izjavil newyorški arhitekt Rob Rogers, partner v biroju Rogers Marvel. »Določeno zdravje se vzpostavlja s tem, ko se mora arhitekt zadrževati in znova vzpostavljati.« Vzniknile so nove prakse in nove rabe, kot so poudarjanje sodelovanja v procesu projektiranja, zadružno povezovanje pri investiranju v novogradnje, energetske prenove namesto novogradenj in podobno.
Stol, ki bo vedel, kako trdo blazino imate radi
Naročnike vse bolj zanima razmišljanje o učinkovitosti, ki ni povezana zgolj s fizično pojavnostjo objekta, temveč tudi z nematerialnostjo stavbe. Arhitekti moramo zato pri svojem delu vse bolj sodelovati z drugimi strokovnjaki, ekonomisti, industrijskimi oblikovalci, trženjskimi eksperti, znanstveniki humanističnih in tehničnih znanosti. Ta premik bo vse bolj samoumeven, še posebno od trenutka, ko se bomo arhitekti premaknili prek tradicionalnih meja svoje dejavnosti in bomo dejavni pri vzpostavljanju novih trgov in poslovnem razvoju naročnikov. To sicer že počnemo, vendar pa bomo v prihodnosti morali poleg načrtov za hišo naročniku priskrbeti tudi grafično oblikovanje, tehnološke rešitve, dizajn uporabniških vmesnikov… Oblikovanje izkušnje za uporabnika v prihodnosti bo torej produkt različnih strokovnja- kov in odpiranje novih možnosti uporabe javnega prostora bo pri tem še posebej pomembno.
Poseben pomen ima tudi odprtokodna arhitektura, ki označuje nastajajoče nove prostore, fizične ali virtualne, pri katerih gre predvsem za skupno rabo. Arhitekturo odprte mreže (Open Architecture Network) so zasnovali pri dobrodelni organizaciji Architecture for Humanity (arhitektura za človečnost), ki ponuja drugačne oblike licence avtorskim projektom, kjer so načrti za hiše na voljo brezplačno vsem, ki jih potrebujejo. Nastajajo tudi novi ekonomski modeli, kot so mikrodonacije in crowdfunding. Pa tudi novi modeli projektiranja, ki nadomeščajo fevdalno logiko klient – arhitekt – uporabnik. Financiranje zasebnih projektov se od lastništva posameznika seli v skupno lastništvo oziroma zadružno investiranje. Pojavljajo se nove ekonomske oblike, kot so zadruge in stanovanjske skupnosti, ki jih ustanavljajo predvsem tisti, ki po običajni poti, kot so posojila, ne morejo postati lastniki svojega prebivališča.
Na spletnem naslovu Wikihouse lahko dobite načrte za majhno, nizkoenergijsko leseno hišo, ki vas bo, če jo boste postavili sami, stala manj kot 20 tisoč evrov. Na spletni platformi Paperhouse pa lahko izbirate med projekti znanih arhitektov, med njimi so tudi slovenski Dekleva Gregorič Arhitekti. Platforma Paperhouses je bila ustanovljena zato, da bi tudi običajni uporabniki lahko uživali v dobrem oblikovanju. Brezplačno ali za nizko ceno ponujajo ekskluzivne projekte in si prizadevajo za izmenjavo idej.

Spreminja se tudi paradigma stanovanjske hiše, ki je bila nekoč zasnovana predvsem za mladega, sposobnega stanovalca, manj pa za ostarelega, kronično bolnega ali telesno oviranega. Medtem ko se povojna baby boom generacija stara, njeni otroci spoznavajo, da je treba domove prilagoditi, da bodo ustrezali vsem stanjem posameznikovega življenja. V prihodnjem desetletju se bomo ukvarjali predvsem s prilagajanjem zdajšnjih oziroma načrtovanjem prilagodljivih domov, ki bodo destigmatizirali staranje.

Wikihouse
Arhitektura in produktno oblikovanje bosta sodelovala pri ustvarjanju boljšega življenjskega okolja za ljudi pri prilagajanju emocionalnim in funkcionalnim potrebam. V domovih pa bo tudi vse več senzorske tehnologije, avtomatike in visokotehnoloških materialov, ki se bodo odzivali na uporabnika in njegove potrebe. Vodja oblikovalcev v švedski Ikei Marcus Engman napoveduje fluiden dom, ki se mu bo moralo prilagoditi tudi pohištvo. Zofa na primer ni več zgolj pohištvo, namenjeno gledanju televizije in druženju v dnevni sobi, danes na njej počnemo vse mogoče, na njej delamo, jemo in spimo. V čedalje bolj urbaniziranem svetu bomo živeli v manjših stanovanjih in imeli manj pohištva, zato bo to moralo biti bolj vsestransko. »Tvoj stol bo vedel, kako trdo blazino imaš rad in se samodejno prilagodil tvojemu partnerju. Konferenčna soba pa ti bo povedala, da slabo vodiš sestanek, in ti dala namige, kako ga izboljšati,« pa prihodnost napoveduje Ben Watson, izvršni direktor pri podjetju Herman Miller.
Izginila bo delitev na javno in zasebno
Preseči zgolj naročnikove zahteve pomeni upoštevati odgovornost do javne sfere in jo vključiti v arhitekturni projekt. Najbolj znan nizozemski arhitekt Rem Koolhaas pravi, da je urbanizma po starem konec, da smo si nehali predstavljati, kakšna bi naša mesta lahko bila, in da danes ni več javni sektor ta, ki se posveča razvoju mest, temveč je to zasebni sektor, predvsem na področju infrastrukture. »Prepričan sem, da bo čez 50 let promet boljši. Prepričan sem, da ne bomo več vozili avtomobilov na bencin. Pričakujem bolj tekoče in manj zahtevne oblike infrastrukture. Težava z infrastrukturo je, da je sploh ni ali pa je izjemno težka, ničesar ni vmes. Menim, da je nujno iznajti nekakšno lahko infrastrukturo.« Pri tem se moramo vprašati, kaj bomo storili z odvečno infrastrukturo, z avtocestami in cestami, ki ne bodo več toliko v uporabi. Infrastruktura in njena uporaba pomenita priložnost za razvoj mest v Evropi.

Japonska arhitektka Eriko Watanabe pa v svoji študiji ugotavlja, da je »svetovna gospodarska kriza lahko priložnost pri iskanju alternativnega ravnotežja v urbanizmu, ki uporablja zasebne investitorje za zagotavljanje kvalitet v javnem prostoru«. S privatizacijo javnih površin in objektov se odpira okno zasebnim investitorjem pri razvoju javnega prostora. Več denarja pomeni več vpliva, če hočemo ali pa ne, je zasebna pobuda dejstvo, ki ga pri razvoju prostora ne moremo ignorirati. Treba je premisliti, kako z njo izboljšati javni prostor.
Podeželje se bo razvijalo hitreje od mest
Čeprav Svetovna zdravstvena organizacija predvideva, da bo vse več ljudi živelo v mestih, v čedalje manjših prostorih, pa se korenite spremembe dogajajo na podeželju. Kmetijstvo se je pretvorilo v industrijo hrane. Zaradi intenzivne pridelave v steklenjakih in zaradi sodobne tehnologije ni več potrebno toliko delovne sile, velike predelovalne površine lahko obvlada en sam človek ali le nekaj ljudi. Kljub praznjenju podeželja in preseljevanju v mesta postajajo vasi muzejski artefakti. Stara vaška jedra postajajo turistično zanimive destinacije, razvoj turizma na podeželju je opazen trend.
V Švici na primer se podeželje napolni le za konec tedna ali za dva tedna na leto, ko pridejo ljudje tja na počitnice, preostanek leta pa je švicarsko podeželje prazno in nenaseljeno. Toliko prazno, da so potrebni oskrbniki, ki upravljajo »to iluzijo, ki jo morajo vzdrževati, da je to še vedno Švica. Če pogledaš bolj pozorno, opaziš, da je voznik traktorja iz Šrilanke, hišna pomočnica iz Tajske, zato, da lahko ljudje bivajo na kmetijah. V Toskani na primer pa turistične organizacije kupujejo cela območja za turistične namene.« Tako ugotavlja arhitekt Rem Koolhaas.
Kmetije, tudi slovenske, so postale »energetske« farme, obložene s sončnimi zbiralniki, malimi hidroelektrarnami ali vetrnimi turbinami. Kmetovanje po starem se ne splača več. Medtem ko se kmečko prebivalstvo seli v mesta in opušča kmetovanje, se na kmetije selijo mesta naveličani, od zemlje odtujeni meščani, ki jim kmetovanje pomeni zabavo ob koncih tedna in praznikih. Vizualna podoba podeželja se spreminja v tehnološko, nenaseljeno podeželje, ki ga lahko upravlja na daljavo le nekaj ljudi, ne nujno kmetov.
Bivali bomo v ničenergijski leseni stolpnici
Križno lepljene lesene plošče so tehnološko izdelane tako, da so močnejše in odpornejše proti ognju od tradicionalnega lesa. Arhitektom in inženirjem omogočajo graditi lesene konstrukcije višje in višje. Vendar pa les ni edini tradicionalni material prihodnosti. Vse več gradbenih materialov nastaja z uporabo industrijske konoplje, gline in gašenega apna. Industrijsko konopljo v kombinaciji z glino lahko uporabimo za omete, v kombinaciji z gašenim apnom za polnila, samo pa za termoizolacijo. Stare tehnike gradnje raziskujejo tudi izvajalci v Sloveniji. Hiša iz lesa in konopljinega betona je zato že realnost tudi pri nas. Gradnja pa poteka tako, da zgradimo lesen skelet iz masivnega lesa, še bolje pa iz križno lepljenih plošč, zunanje stene pa gradimo s konopljinim betonom, ki ga izdelamo iz konopljinega pezdirja, apna, vode in cementa. Takšna zunanja stena je lažja od opečne ali betonske in tudi manj termoizolacije potrebuje. Z zunanje strani lahko izvedemo še apneni omet, z notranje pa omet ni potreben.
Starodavno tehnologijo bomo v prihodnosti opremili s sodobnimi tehnološkimi sredstvi, kot so sončne celice. Stavbe bodo tako samozadostne in manj obremenjujoče za okolje kot zdaj. Raziskovalci na michiganski univerzi v ZDA so že razvili sončni zbiralnik, ki je transparenten. V prihodnosti bo tako vsako okno oziroma vsak kos stekla, tudi zaslon na vašem pametnem telefonu, lahko postal fotovoltaična sončna celica. Transparentna sončna celica je sicer oksimoron, saj navadne sončne celice delujejo po principu absorpcije sončne energije, zato so črne in netransparentne. Michiganski znanstveniki pa so uporabili drugačno tehniko zbiranja energije, ki temelji na transparentnem luminiscentnem sončnem koncentratorju (TLSC), ki je sestavljen iz organskih soli. Te ­vsrkajo nevidni spekter sončne svetlobe, ga pretvorijo v infrardečo svetlobo ter pošljejo na rob celice, kjer ga navadne sončne celice pretvorijo v elektriko. V prihodnosti bo tako vsako okno oziroma vsak kos stekla, tudi zaslon na vašem pametnem telefonu, lahko postal fotovoltaična sončna celica.
Finance, 02.04.2015