Mika Cimolini

Ne verjamem v arhitekta, ki kot polbog stoji na svojem piedestalu. Verjamem v sodelovanje med strokami in v upoštevanje uporabnika. Kajti arhitektura lahko spreminja družbo le skozi dobro prakso. V državah z nizkim standardom večina ne potrebuje dobrih arhitekturnih storitev. Posledica ekonomske in kulturne revščine je degradiran prostor in razrast prizidkarske, samograditeljske kulture.

V interesu družbe naj bi bilo, da so storitve arhitekturnega projektiranja dostopne vsem, zato da bi bil prostor bolj urejen, bivanjski standard pa višji. Zavedati se moramo, da arhitekti lahko dosežemo sistemske spremembe  le z dobrimi zgledi, sodelovanjem med strokami, ki delujejo v prostoru, odgovornostjo do uporabnika in do naročnika ter uporabno in lepo arhitekturo, ki premika meje vsakdanjika. Zaradi nejasnih zahtev soglasodajalcev, birokratskih postopkov in splošne naravnanosti proti zasebnim investitorjem, pa je razvoj prostorske in arhitekturne stroke v Sloveniji težko napovedovati.

Razvitost družbe se kaže v količniku med povprečno plačo in urejenostjo prostora in se celo fizično kaže kot tanka linija med vzhodom in zahodom Evrope.  V državah z nizkim standardom večina ne potrebuje dobrih arhitekturnih storitev, saj si jih niti ne more privoščiti. Naročniki s povprečno plačo 1000 eur mesečno od arhitekta potrebujejo le “papirje za gradnjo”, čim ceneje in čim hitreje. Cene projektantskih storitev so tako precej odvisne od vrste naročnikov ter njihove finančne sposobnosti. Če se primerjamo z Avstrijo, je velikost slovenskega gradbenega trga v vrednosti le 1/10 avstrijskega!  Gradimo manj, naše gradnje pa so tudi precej cenejše. Po podatkih sektorske študije ACE, predstavljajo 60% teh individualne hiše. Razmah individualne stanovanjske gradnje je tudi škodljiv za prostorski razvoj. Posledica ekonomske in kulturne revščine so zato slabe projektanske prakse, degradiran prostor in razrast prizidkarske, samograditeljske kulture, ki jih bomo popravljali še desetletja kasneje. Kako narediti dobre arhitekturne storitve dostopne širšemu krogu naročnikov, brez da bi s tem uničili kvaliteten prostor ter bi pri tem upoštevali trajnosten razvoj družbe? Kaj se je zgodilo s korporativnimi investitorji?

Pred kratkim smo v okviru ekskurzije, ki jo je organiziral ZAPS, obiskali tudi Aspern Seestadt, ki nastaja na severovzhodu Dunaja. Načrtujejo mesto za 20.000 novih prebivalcev, ki bo nastalo v naslednjih dveh desetletjih. 2.4 millionov m² površin za stanovanja, pisarne, proizvodnjo, servise, znanost in izobraževanje, več kot  20.000 m² trgovin in malih podjetij, ki bodo sestavljali novo multifunkcionalno mesto. Dunaj načrtuje tudi zgoščevanje mestnega tkiva, naselje Sonnwendviertel, ki bo imelo 5.000 stanovanj za 13.000 ljudi ter 8 hektarov mestnega parka. Vse to bo nastalo v javno zasebnem partnerstvu, saj mesto zasebnim investitorjem odda zemljišča na katerih gradijo.  Z dolgoročnim in sistematičnim načrtovanjem omogočajo delo številnim arhitekturnim birojem, ki se na natečajih potegujejo najprej za urbanistične rešitve, potem pa za posamezne stanovanjske projekte.

Medtem ljubljanski stanovanjski sklad zaradi različnih razlogov po več let pripravlja posamezni projekt. “Da bi odpravili stanovanjski primanjkljaj, bi potrebovali še okoli 4000 stanovanj, je pred kratkim dejal direktor JSS MOL Sašo Rink. In dodal, da bi za to ob sedanjem tempu zagotavljanja novih stanovanj (z nakupi na trgu in novogradnjami) potrebovali 40 let. ” Očitno z zgolj z javnimi investicijami ne bomo dosegli cilja, ki si ga je zastavil Nacionalni stanovanjski program 2015-2025, da bi kmalu prišli do bolj dostopnih stanovanj.

Domače zasebne investitorje smo medtem uničili ali pa so se uničili sami. Nekatere smo onemogočili tudi s pomočjo civilnih iniciativ. Naperjenost proti zasebnim investitorjem v stanovanja, stadione, opere ter drugim projektom, ki obetajo razvoj javne sfere, so nesmiselne, saj ne omogočajo potrebnih družbenih sprememb, posamezne investitorje pa držijo v pat poziciji po več desetletij. Po drugi strani tujim investitorjem omogočamo gradnjo na najboljših kmetijskih zemljiščih na račun stroke, s čimer povzročamo nepopravljivo škodo v prostoru,  v primeru Magne Steyr v Hočah. Da bi spet privabili korporativne investicije v gradnje, podobno kvalitetne kot na Dunaju, bi jim morali omogočiti investirati z zagotovljenim donosom ter investitorje usmerjati, kje in kaj graditi, ne pa jih zavajati. Naročnike vizij v prostor moramo kot družba negovati, ne pa kastrirati s prepovedmi in zahtevami.

Ena od rešitev so mestne urbanistične službe, ki bi delovale v javnem interesu ter pomagale potencialnim investitorjem pri realizaciji teh vizij. Najprej prostorsko načrtovanje, potem pa arhitektura in krajinska arhitektura, ki vizije materializirata, so nujni način za dosego razvoja stroke. Ko bo spet več investicij v stanovanjsko in javno sfero, bomo tudi projektanti lahko zahtevali boljše plačilo za svoje storitve. Pri tem pa mora ZAPS odigrati odločilno vlogo pri pripravi standardov in pravil, ki določajo dobro projektantsko prakso ter sodelovati pri tem, da investicije ne bi bile na račun stroke in strokovnosti.